iz najinih žepov potegneva skrite stihe, veter, kamen
kam greva danes, stakneva glavi
kamorkoli, v vsakem mestu nama je lepo
in že stojiva do pasu v objemu dveh gradov
prevzame naju tisti iz davnine, krhek po postavi
ki zaspano zeha in se ne pusti motiti
iz škrapljastih skal se razteza nad Belo damo
ki sameva, okamenela
pokukava med Devinske stene
pobožava apnenec
zavonjava morje
srečava Rilkeja, ki se sprehaja in spleta Devinske elegije
kot med nama besede, ki nežno zvenijo
zaslišiva jih med bučanjem burje v bližini Devinskega gradu
kot poljub, ki ga nate ljubeče pripenjam
in med makijo igrava klavir
odlomke iz Straussa
preigravava s prsti ene roke, mirno in počasi
s prsti druge roke, hitreje in bolj strastno
dvoročno po goloti kože, ko zbeživa z vajeti
naprej, globlje, par taktov
slepeča vrnitev nazaj, s telesom in dušo orošena
razkuštram tvoje že razkuštrane lase
in zadeneš naravnost v moje srce

sheeba