S prijateljem sediva na 

poznanem pomolu,

noge nama bingljajo nad morjem.

Ližem fensi sladoled,

pol slane karamele in

pol materine dušice 

oplojene s slepimi čebelami

iz Zelenortskih Otokov.

On zoba pečeno koruzo.

Ošvrknem pristanišče

in ga vprašam,

kaj meni o luki

v tej vroči sezoni,

zdaj, ko je končno dopust.

Veš kaj, 

vsako leto rečem,

da je čudovita.

Ampak trenutno, ko gledam sončni zahod,

galebe, ki iščejo sladico po večerji

in se pogovarjam s tabo

ugotavljam, da to sploh ni res.

Vse okoli luke je čudovito,

ona sama niti ne toliko.

Vročina je še najmanjši problem.

Pravzaprav je zame 

preveč teh glamuroznih jaht.

Meni pa bodo nabijali slabo vest,

ker pijem sokec iz tetrapaka 

s plastično slamico.

Jebeš to.

Raje imam te manjše

ribiške čolničke z rjasto dušo

in vonjem po zanimivih zgodbah

ter mrežah, ki se dedujejo.

Nekega dne bom vzel samo psa

in na enem takem izplul

v neznano.

Ne zameri, 

tudi tebe bom pustil tu.

Pisal bom dnevnik.

Ne bom se bril.

Vedno me je zanimalo,

kakšen sem z dolgo brado.

Pa me je sram pred mimoidočimi,

ki jih ne poznam.

Zjutraj trebušnjaki.

Zvečer počepi.

Brez pijače in hašiša.

Rad bi, da je del mene, 

ki ga sovražim, trezen,

ko se bom z njim pogovoril.

Jedel bom konzerve in

lovil ribe,

čeprav jih nikoli nisem.

Rad bi obudil spomin na občutek

ob začetku poletja,

ko sem imel le teh za sabo samo deset.

Prvič bom jokal po sestrinem pogrebu,

ko bom videl delfine.

In ponoči bom nag skočil v mrzlo

temno morje,

samo, da začutim

spet svoja jajca.

Ustavljal se bom v obmorskih vaseh

in nikogar ne bom vprašal,

kje sem.

Ali kaj se dogaja po svetu.

Se zaljubil v prostitutko

brez noge in

ji ničesar obljubljal.

Prosil domačine za kruh

v zameno za poceni vice

o župnikih in politikih.

Psu bom odstopil

večji plen.

Ob povratku bom

vrgel dnevnik v vodo,

ko se bom objel,

ker nikoli več ne bom rekel:

Nekoč bom to naredil.

Po vsem tem mu nisem 

mogel priznati,

da sem imel v mislih

sezono Dončiča.

Črni Kos