Ko gledam gola drevesa v daljavi,
kjer veter ziblje jih v jesenski ples,
že zima tiho svojo pot napravi
in mraz polaga čez pokrajino led.

Izprane barve so čez svet razlite,
za težkim oblakom zaspalo je nebo;
v laseh so suhe rože skrite,
kot sled dni, ki jih odneslo je slovo.

Oči, nekoč globoke kakor morje,
iz modrine prehajajo v hladno siv,
kot jeklo, ki prestane vsako gorje
in molče nosi svoj nevidni izziv.

A veter mine, mine tudi čas,
le srep pogled ostane dlje kot mraz.

Tomaž Jevšenak