Kapučino okusim fino,
z ustnicami se v peno potopim,
barok zapleše pred očmi,
sladkoba vetra me premami,
dišeča kava me predrami.

Nato z jutrom se v valček zavrtim,
v spenjeni skodelici svoj svet lovim,
pena šepeta v drobnih krogih,
žlica riše ples po progah,
dan se smehlja v toplih zvokih.

V čast kapučinu nežno zamrmram,
z aromo srca povežem in dojemam,
moj korak je lahek kakor para,
ki nad skodelico se vrtinči,
in pesem kave v meni vztraja.

Tomaž Jevšenak