I. Razvade (ciklus Zgodbe iz ogledala)
Razvada je bila izhlapela soda v potokih,
razlita v reke, v jezeče veletoke.
Dim se je valil v oblakih
in senčil bonbone za otroke,
roke si imel zvezane.
Pri sedemnajstih.
Odšel si na odmaknjene oceane,
iskat nekaj – sodo za želodec.
Bikarbona je bila razburkano poželenje,
burja ga je rezala v prsi.
Ogorki so ugašali
v jatah lačnih galebov,
ki so padali z neba.
Pri osemnajstih.
Skupaj sta dvignila zastorno zmoto
in si zaželela banan, nešpel
ter dišeče kave na Stradunu.
Pri dvaindvajsetih.
Še prej sta umila oči
v rimskem vodnjaku
in z njim okamenela – štela ...
Koliko jih je ostalo danes?
Lahkotno vihtiš pero skozi zgodbo, brez spotikanja in pasti, vendar napisano zelo prepričljivo in v razmislek, nenazadnje razmišljanje, ko pustiš vrata odprta na koncu pesmi.
Lp, ajda
Ajda, hvala za poglobljeno branje in tvoje izkazano mnenje.
Lp, Caki
Komentiranje je zaprto!