Dih svetlobe
Hiša še vedno diši po travi,
po korakih kosca,
ki jo zjutraj prebudi
in čez dan nosi
njen neigovorjeni utrip.
Ko stopim bliže,
se jutro rahlo umakne ob stran
v travi ostane njegov dih,
v meni pa svetloba,
ki sem jo pustila tam.
Stopim čez prag
stene se me spomnijo,
kjer zašepetajo
v nežno tišino časa.
Pesem, ki se lepo (iz)polni. Nekoliko "neroden" je le verz: in čez dan vzdržuje. Nekoliko je nerazumljiv, tudi premalo "dramatičen", da bi res napolnil hišo (in pesem).
Milan Ž. - Jošt Š.
Odlično! Čestitke!
Milan Ž. - Jošt Š.
Zelo lepa!
- le dodati bi bilo potrebno z v neizgovorjeni utrip
Komentiranje je zaprto!
