Čez vrt je jata rac letela,
v kljunih zadnje zrnje zobala,
po železni cesti iz tunela
lokomotiva stara je prijokala.

Prestrašen ptič iz kljuna pljune,
zrno buče, še neoluščeno;
kakor da zapele so vse strune,
zrno v zemljo pade utrujeno.

Vrt, ki dolgo ni rodil sadu iz zemlje,
naenkrat sprejme seme v sebe;
kmetu se čez čas kar samo smeje,
saj pade z ramen mu težko breme.

Rodila zemlja buče, jabolka in zelje,
so ptice spletla gnezda nova;
zopet vzcvetelo vrtno je veselje,
med nas prišla bo nova doba.

-----------------

Ko zjutraj rosa travo je umila,
še sonce se je dvignilo visoko;
vsak cvet je nežna sapica odkrila,
na pragu sreča zrla je globoko.

In če bo kdaj spet veter nosil slano,
al' senca legla čez domače njive,
bo zrno v zemlji čuvalo skrivano,
da prebudi spet dneve rodovitne, žive.

Tomaž Jevšenak