Kakor vsak letni čas s svojim čarom
v srcu svojo sled pusti,
tako najine besede,
dišeče besede v vsakem od njih,
so se usedle globoko mu na dno;
o moj bog, kao pogrešam jih težko!

V blatnih škornjih na pomlad,
brazde skupaj obračala sva;
in najine besede,
dišeče besede iz razmočene zemlje,
so držale se jezika
in mašile uho.

Poleti v prašnih sandalih,
sva zvezde grabila z neba;
in najine besede,
dišeče besede iz zorečih trav,
so božale lica
in krasile glavo.

Na jesen, v raztrganih čevljih,
medene hruške obirala sva;
in najine besede,
idšeče besede iz gorečega listja,
šelestele so na ustih
in rosile oko.

Pozimi s krpljami na nogah,
z gozda skupaj sva nosila dračje;
in najine besede,
dišeče besede iz strupenega mraza,
so ledenele dušo
in tresle telo.

Včasih so bolele, včasih žgale,
ljubkovale in kljuvale,
najine besede te:
dišeče, nežne in boleče,
otožne, ostre in čuteče,
besede žlahtne, ki jih več ne bo.

Še pomladi bodo, še poletja,
še jeseni in zime mnoge,
le najinih besed,
dišečih besed iz posvečenih ust
v njih več ne bo,
o moj bog, kako boli me vse to!

Hovk