Kamor gre kletka

Tja pojde tudi ptič

In njegovo žvrgolenje

Če tega ni

Prevlada tišina

Na okensko šipo

Se z drobnimi dotiki

Plazijo dežne kaplje

Ravno prav trkajo

Na zaprto okno

Da se čuje prasketanje

Če bi to bil 

Dober človek

Bi ga verjetno

Povabila na kavo

Samo zaradi klepeta

Da za nekaj časa

Ustavim tišino

A kako naj vem

Če je res dober

Na prvi pogled

Saj so se mi na začetku

Vsi znanci zdeli dobri

Dokler se ni izkazalo

Da sem ves čas

Vztrajno verjela

V iluzijo

Sčasoma je postalo

Tako očitno

Da bi še slepec

Spoznal pravo sliko

Moja druga polovica

Uživa v tišini

Zato krajšam in radiram

Besede, še preden

Jih izgovorim

Ker niso potrebne

In spoznam,

Da mir je res veliko vreden

Jezik obmiruje

Glasilke se ne mučijo

Z glasom

In ne spreminjam svetov

Tudi če vlamljajo

V moj tihi dom

Ostajam mirna

Kot lovec ki mu vso noč

Ne trzne prst

Dokler nima 

Na muhi divjadi

IŽ-lev