intelekt brez spoznanja, ki poka vice, dandi, ki se duši v breznu dolgčasa (v porscheju z blondinko), zakaj se mi ne smili več?

svet brez iskrenega sočutja, pa ni šala. logično pa, če rečeš, tako temeljno butast je ..., ravno glorificiraš to betico.

potem, je vprašanje, kako se rešiti te nadutosti, arogance ..., smeh, pojdi mimo.

lp

ampak, sodnik je v meni, nedolžnost izgubljena, udarci, sovraštvo in potrebuješ odpuščanje za katerega nihče niti prosi več ne. koga? na koncu je srce res prazno.

strahoten solipsizem, ali agnosticizem, ali izum neke zunanje agencije, ki bi naj pregnala dolgčas, duhovno smrt, ki jo je prinesel zgolj užitek, kot vse kar je ostalo.

potem izmišljanja na romane, in poskušaš se dotakniti življenja, a cena je samota. prav tako izmišljena.

kam, sestra? kam?

ko se dotakneš njega, tistega kar nezavedno velja za nečisto, le takrat še uzreš njega, ki zmore očistiti in odpustiti. obstal sem v začudenju, da nimam nobenih dobrih del, da so tudi ta moj ego trip, ki mi ga celo podčrtajo v veri, da smo sami gazda v tej hiši.

v začudenju, ker je tolikšna pozaba, tolikšna "hvaležnost".

solipsist pa se bo zapletel do konca, vse do tistega, ali si ti slab, ker sem jaz dober, kar bo trajalo leta, ali do smrti. ha ha ha.

no, ljubezen ni nekaj volitivnega, in ko se zgodi prazno  srce, pride najmanj do afere čista lopata, gradnje tretje hiše in kdo ve katerega avtomobila.

rodi se imperij, navznoter moralen, navzven zver, kar se bognedaj lahko obrne.