Nekaj lega vate.
Prikrito se vsaja
– tja med utrujene kosti.
Lepi korenine
na obličje vejevja,
in počasi prodira v mehko meso ...
Nekaj lega vame
- še globlje.
Nižje in težje
– tja med kovinsko ogrodje.
Med bele krvničke s prsti riše ime,
med jezike zoglenele
nasaja srce.