Na polju starka prejo nabira,
s srebrnim glavnikom jo rahlja,
na vrvice obeša bele oblake,
da se veter z njimi igra.

Puhasti kosmi kakor sladkorna pena,
zibajo se nežno sem in tja,
vsak oblaček je mehka blazina,
ki soncu belo pot utira.

Ko jih večer z roso nežno poškropi,
jih luna s srebrnim sijem razprede,
zjutraj pa odplujejo visoko v nebo,
kjer jih otroci v sanjah čuvajo skrbno.

Tomaž Jevšenak