Ko naju več ne bo,
te bom poiskala
med posušenimi gorskimi travami -
v njih si gotovo pustil seme,
ali pa bom segla na rob bukovja,
med gnijoče listje,
kamor se ugnezdijo
prebivalci podrastja.
Od tu ni daleč
do nobene korenine.
Niti do tvoje.
Grleni kriki jerebice
bodo morda privabili
tvoje čute izpod
smolnatega rušja.
In če te tudi tam moje
koprnenje ne bo doseglo,
te bom nekega jutra
zagledala tam gori
visoko nad melišči.
Potem bom vedela,
da te je hrumenje
orgelskih piščali,
prislonjenih na dlani gora,
potegnilo v večno melodijo vetrov.

Andrejka