bitje noči
ob uri ko skopni tema
in sem nepomembna kocka
v mozaiku dna
pojem hvalo bitju
ki se drobi
v mrvice jezikov
in dviganje prahu
na vrtovih
najine ljubezni
ostajam tih
kot bi poznal skrivnost
pod kožo
ropotanja blaznih strojev
usodo kamna
in dreves
v katerih dolgo
izzveneva noč
pojem hvalo bitju
ki se je skrilo v nasmeh
ko se iz daljave ki beži
oglaša zvon
tkalcem svoje sreče
v opomin
Snažno me se dojmio ovaj sjajni pjesnički uradak.
lpm
hvala, Irena. hvala, mirko. pred jutrom je tak mir, na katerega kasneje, v hrupu avtomobilov, dejansko, tako se mi zdi, opominja samo še zvon, kot glas tiste polnosti bitja, ki ga je pozabil in razdrobil dan na svojih poteh.
me veseli, da se vaju je zapis dotaknil.
lp,
m.
Komentiranje je zaprto!