Po resnični zgodbi
Pravijo,
da se travme začnejo
že z rojstvom.
Od tu jok.
Če ga ni,
si mrtev.
Mama me je rojevala štirinajst ur,
davnega novembra,
ko so bili ti še zasneženi.
Narobe sem bil postavljen
in me niso mogli spraviti ven.
Zdi se mi,
da sem s tem želel nekaj sporočiti.
Niso me upoštevali.
Po dolgi krvavi bitki
so me preko carskega reza
vendarle nagnali v svet.
S petimi kilogrami in osemsto grami
ter enainšestdesetimi centimetri sem
se znašel v časopisu
kot najtežji dojenček tistega leta.
Po tem je začela moja
zvezdniška kariera samo
še padati.
Preveč vsega mi je
stopilo v glavo.
Pogledat me je prišel
celo direktor porodnišnice,
da v živo vidi tega slovenskega jetija.
Moški, ki se mu je rodil otrok v sosednji sobi,
je bojda prosil, če me lahko pestuje,
ker je njegov novorojenček nekam drobcen.
Najbrž je bil normalnih proporcij.
Moj oče pa je moral
s kolesom po snegu
kupiti večjo pižamo,
ker velikosti za takšne stvore
niso imeli.
Mamo še danes hecam,
da je morala po mojem rojstvu
ona v inkubator,
ne jaz.
Nikoli pa je nisem vprašal,
če je takrat s krvavimi očmi,
z nevarnostjo tromboze,
prerezanim trebuhom
in podelano posteljo
razmišljala o svoji mami,
ki je umrla zaradi
izvenmaternične nosečnosti.
In če ima morda
ona travme od tega
hladnega novembra.
Meni se zdi,
da jih jaz nimam.
Saj nikoli
ne jokam.
Izvedenci pravijo, da je
z umiranjem težav dosti manj.
Dejansko je življenje, ki ga pridobim dragoceno,
morda ni odveč, če še pripomnim, da na svet vsi prihajamo skozi ženske...
Čestitke za izjemen zapis.
Zgodbe nam podarjaš - na neverjeten način. Hvala.
lp
odličen zaključek, mama osvoji celotno pesem. In prav je tako!
Lp, Caki
Črni Kos lepo pozdravljen
Odlično si napisal svojo
Življenjsko zgodbo in to od
Samega začetka. Me veseli,
Da so te v porodnišnici imeli
Za zelo popularnega. Sicer pa
Si kamot lahko tudi zdaj, kot
Pisec čudovite poezije.
Želim ti lepi dan,Irena
Čestitke k pesmi tudi z moje strani,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
