Ko zidovi starih hiš
drhtijo
se iz ženskih teles
iztiskajo novi ljudje.
Nekomu bodo
dom
in hrana
in ječa
in puščava.
V časih,
ki jih tok
nastavlja na statve,
bodo spraševali.
Odgovore bodo jedli
kot kruh,
kot vino,
kot meso.
Vonj kože bo
mehko objel spomin,
ki bo želel nastati.
S samotnega drevesa
se bo istega večera
list spustil
na hladna tla.
Dobr tole.
Sicer pa vsi, pobi in pupe
prihajamo na svet skozi ženske.
Hvala, Svit, za odmev.
Lep dan,
Polona.
Morda bi spremenila zaključek v bolj intimen, ker je potem lahko v ednini objekta tudi asociacija subjekta.
S samotnega drevesa
se bo istega večera
list spustil
na hladna tla.
Milan Ž. - Jošt Š.
Predlog mi je všeč. Hvala. Upoštevam.
Lp, Polona.
Mislim, da sedaj občutene slike v pesmi intimno zaokroži tudi zadnja. Čestitke!
Milan Ž. - Jošt Š.
Komentiranje je zaprto!
