O knjigi kratkih zgodb Lomljene poti Sama Kreutza, Kulturni center Maribor, 2026

Zemljevidi iz brazgotin

Zanimam se za knjige, ki jih izdajajo naše avtorice in avtorji. Samo Kreutz, ki ga na Pesem si poznamo kot Albina, se tokrat predstavlja z zbirko osmih kratkih zgodb Lomljene poti. V zgodbah se prepletajo intimna doživljanja različnih junakov, ki živijo v senci kriz, vojn, mobinga, … in družbenih premikov (epidemija, trg dela, vojne ...) Vse zgodbe vsebujejo tudi trenutke preobrazbe, ki se zgodijo njihovim akterjem. Te preobrazbe so lahko spoznanja, ki vodijo v drugačna ravnanja likov ali pa take, v katerih lik povsem spremeni svojo entiteto.

K branju me je povabilo uvodno posvetilo v knjigi: »Tistim, / ki nosijo namesto zemljevidov – brazgotine.« Saj smo vajeni primere, da je koža kot zemljevid in da se z nje da prebrati, kar je zaznamovalo človeka. Brazgotine so spomin na nekaj, kar nas je uročilo, pretreslo ali samo oplazilo z dovolj močno svetlobo, da nas ni pustilo enakih, kot smo bili prej. Strinjam se s Tonjo Jelen, ki v spremni besedi h knjigi Lomljene poti ugotavlja, da so ključni del Kreutzevega pisanja » – stavki, ki se stapljajo v širše povedi in odlomke ter bralstvo spretno pospremijo v iskanje simbolov, podtonov in metamorfoz bitij, zraščajočih se pred zasloni, drvečih po cestah ali zaprtih v svojih sobah.« Zgodbe so sodobne (dogajajo se v pisarni, na prezentaciji projekta, v nakupovalnem centru ...) in brezčasne (govorijo o občutkih nemoči, iskanju svojega mesta v svetu in o spopadanju z odrinjenostjo na rob).

Zbirka se prične s poetično priliko, nadrealistično (skoraj pravljico) Dom, ki se zgodi. V njej bitje, Begunec, tava s filozofinjo (želvo) Karmen in med ponavljajočimi se srečanji z Albertom Einstainom ter uro, za katero se izkaže, da transformira bitja in pokrajine umikajočih, lebdečih in razpadajočih mest, in s kamni, na katerih so vidne brazgotine dogodkov ... ob vsem tem sprevidi, da »Begunstvo ni odhod telesa, temveč odmik prostora iz telesa« (str. 15), in ko se to bitje ustali v sebi, ko sliši kamne sporočati: »Dom se zgodi, ko te prostor še ne pozna, a ti že poznaš sebe.« (str. 16), se lahko iz Begunca preimenuje v Zemhoda. Zdi se, da so spoznanja, ki jih nekdo postopno odkrije na svoji življenjski poti, bistveni razlog obstajanja. In morda tudi pisanja.

Naslednje zgodbe se odvijajo v bolj ali manj realnih prostorih in časih, še vedno pa so napisane poetično. V zgodbi Prvič s prababico k maši med potjo do vaške cerkve s prababico pravnukinja ob srečevanju dementne starke, brezdomnega klateža in azilantov podoživlja vse prepovedi in zabičevanja staršev, ki izhajajo iz predsodkov in vzgajajo otroke v strahu pred drugimi in drugačnimi. Indigo in jaz stopnjuje stisko uslužbenke, ki skozi barve (v postopku pisanja s podnaslovi v zgodbi) plasti nanose prizorov iz življenja, v katerem se počuti le kot orodje za uspešnost podjetja. Ta občutja ob izrečenem in (drugače) slišanem se menjajo vse hitreje, vse globlje se pogreza v svoji ohromelosti in izgorelosti, ki se naposled spremeni v ogenj. Zgodba Ugrez se tudi loteva delavske tematike: odpuščanje zaradi presežka delavcev med korono (ki so pogosto pomenila tudi znebiti se motečih sodelavcev), se skozi prizadetega pripovedovalca tragično razplete.

Simon med stvarmi se sprva dogaja v običajnem nakupovalnem centru v oddaljenem kotu, kjer brezdomec s svojo malho preživlja dneve in le kdaj pa kdaj ga kak varnostnik opomni, naj se umakne. Izginotje brezdomca se izkaže za menjavo prisotnosti: iz telesnosti preide v stvari in besede, v goloba in naposled v množico, ki si želi verjeti v čudeže. Premiki v nadrealno, sanjsko in prividno spominjajo na magični realizem, ki v zgodbe vnaša posebno, nadrazumsko, čutno atmosfero. Kreutzu uspeva obdržati bralca tudi skozi kratka pričevanja ljudi, ki so vsak na svoj način stopili v stik z izginulim na drugačnih frekvencah.

S povezavo literature s slikarstvom in glasbo se poigravajo zadnje tri zgodbe; Kleejeva zanka, ki se s svojo domišljijsko predrugačeno stvarnostjo bere ekspresionistično. Kot bralko me nekoliko zmoti pogosto ponavljajoče se pojasnjevanje (namreč / ampak / temveč / toda / a ...), a dojamem, da avtor išče natančnejše izraze, usmerja v globlji pomen ali si želi izogniti prepovršnemu branju bralke. V zgodbi Tri spirale modrine vstopa maček, ki je Vincent, včasih tudi Van ali Gogh (duhovito!) in seveda tudi istoimenski slikar, da bi pisatelju, ki natančno prisluhne njegovim slikam, utripu Ljubljanskih ulic in kavarn, začele spregovarjati stvari; tako tlak kot stene mesta. Zdi se, da ta zgodba na nek način razkriva tudi pisateljski postopek avtorja: »V njem se prebudi monolog – ne z besedami, temveč z občutki. Mesto mu govori v barvah, v materialu, v podrobnostih, ki jih ni nikoli opazil.« (str. 102) Knjigo sklene zgodba Beethoven ni odgovoril, v kateri se zdijo akterji atributi poklicev, tako pisalni stroj kot uniforma, ki usmerja vojaka - tega, ki vsak dan piše poročila o miru, in iz (še varne) razdalje vidi vse polno razbitin po bombardiranju, krvi in solz v prizadetih pokrajinah … Z neprestanim vsakodnevnim pisanjem se trudi približati definiciji, kaj je mir, naposled zapiše: »Mir ni odsotnost sovražnika. Mir je takrat, ko lahko sovražniku rečeš – ti si del moje simfonije.« (str. 115)

V zgodbah se pojavljajo živali, kot so ptiči, golobi, mački, želva, šakal … zdi se, da so simboli za lastnosti, da pozunanjajo duševnost, notranje stanje osrednjega lika zgodbe. Lahko ga usmerjajo, nadomestijo ali se celo z njim zlijejo. Tudi stvari (ure, kamni, omare, mački, stoli, čopiči, pisalni stroj, slike …) nosijo sporočila za tistega, ki je dovolj občutljiv, da jih zazna. Kdor se zanima za simbole, bo užival v razbiranju njihovega pomena v teh zgodbah. In takih v knjigi Lomljene poti ne manjka.

Lomljene poti lahko beremo tudi kot navdih za soočenje z lastnimi vrzelmi in razpokami, ki se pojavljajo na naših poteh in lahko tudi pripomorejo, da se spomnimo brazgotin, ki so izbočile in ubočile naš osebni zemljevid.