V zlati kletki lepota živi,

saj sama na prestolu sedeti želi,

sočutja in skromnosti ne potrebuje,

to v njenem svetu jo le omejuje.

So osamljena jutra in osamljene noči,

ko sama na razkošnem prestolu sedi,

nihče ne opazi, kako je čudovita,

vsem na očeh za ošabnostjo skrita.

Želi si draguljev, da pohlep umiri,   

ne želi ljubezni, le radodarne ljudi.

Da bi jo ljubili in vdano častili,

ji pisali pesmi in spomenike gradili.

A lepota srce redko pretenta,

srce začuti, kar oko ne zazna.

Kot sladke besede s strupom prežete,

pokopljejo tiste, ki jim dajejo nasvete.

Za devetimi gorami in devetimi vodami,

v senčnem kraljestvo še danes živi,

lepota srca nič več ne premami,

na zlatem prestolu zdaj sama sedi.

Borut Kaučič