Njen oče je bil ribič,

njen dedi je bil ribič,

njen brat je ribič.

Mama za božič speče

najboljšo ribjo pito

in ona je morska biologinja.

​

Njega je spoznala

na ribji tržnici,

ko je kupovala školjke,

on pa jo je vprašal

za nasvet o pripravi

krompirja z blitvo.

​

Po treh mesecih

skupnega plavanja

po razburkanih rjuhah

in razkritju,

da obožuje ribjo čorbo,

ga je spoznala s

svojo jato.

​

Oče se je skozi slike

hvalil z največjimi ulovi,

brat mu je doživeto pripovedoval

o morskem psu,

ki se je zapletel v mrežo,

mama se je za predjed

potrudila z ribjo čorbo

in tisto famozno pito

za glavno.

Čeprav ni bil božič.

​

Na milo rečeno

presenečenje vseh

se je opravičil,

češ da ne je rib.

​

Kaj za vraga si potem 

tisti dan počel 

na ribji tržnici?

In zraven česa

si priložil blitvo?

​

Kar se tiče tržnice,

iskal sem navdih

za svojo naslednjo knjigo

in sem želel pogledati

smrti v oči.

Potem sem te zagledal

in ti pristopil,

ker se mi je 

v grlu zataknila

tvoja ribja kost.

Kar se tiče blitve,

sem jo priložil 

zraven bele laži.

Pa ribja čorba?

Bend sem mislil.

Iskreno.

​Ni dobro?

Vprašaš,

ko opaziš,

da odsotno brskam

po postrvi,

ki si jo nama spekla.

In pečenem krompirju.

​

Super je.

Samo razmišljam

o koncu te ribe.

In svojem.

Dobil sem tudi

navdih za pesem,

zdaj pa

iščem dober konec.

Ampak ga ta riba

očitno ni pojedla.

​

Pogledaš me

s pogledom zgoraj

omenjene družine.

​

Ribo sem odlično

očiščila, zato ne 

najdeš ničesar v njej.

Imam pa idejo

za konec.

Ja?

Naivno zagrizem

v vabo,

kot da veš,

kaj sem napletel v glavi.

Pojej do konca!

Črni Kos