Če ravno ni več v modi - divje in napeto

pod zvezdami pomerjati nova oblačila,
sedeti popolnoma sključen na ritini podrtega drevesa

in opazovati veter,
kako prepleta lase v neznan origami.

Zobati sladke, a ne preveč debele češnje,

vonjati temno zelene smrekove gozdove,

spregledati vodo v reki,

ki se pne kot žnora.

Kadar se vršijo nevihtne zime, se v plitvini valovi gubajo ob skalnata pobočja južne obale.

Rečna voda zastaja v kotanjah in vdolbinah.
Poleti,

ko je malo dežja - počasi hlapi,

in za seboj pušča vitre grobih naplavin.

Priložnosti,
so tiste,
ki odpirajo in krepijo vezi s svetom in ulicami,
njihovimi zgodbami,
ljudmi,
zgodovino,
zapisano tja v kamnite poti
ali pa v leseno arkado stare kmečke hiše ter na okna,

ki vselej imajo pritrjene kljuke za izhod na prostost.

Kakor snovalci
lastni ljubezni
se sprehajajo
po večernih ulicah,
ki dišijo po opojnem bezgu a v svojem spokoju prinašajo,
vezljajo
tisto najstniško žlobudranje nasičeno od vseh odvečnih odsevov noči.

V bližini poletnega neba,
se je zanimivo ljubiti.

Strast požira,
odnaša
vse slabo gorje,
da se v ognju pogasijo
odvečne nade.

Šepetati na uho polno iskrivih besed in s smehom razorožiti napetost.

V zenitu bivanja.
prečiščenega zla,
biti svetàl košček vere kot prebujenje.

Cveteti v večnost.

Zeleneti v v rjo.
Položiti rdeče ustnice v prah.
Odrezati kosem greha z veje.
Potrgati vse listje kot dar in ga osmoditi v večnem ognju pekla.
Iz satovja izvezljati nove usode.

Gre za predele,
nekje med krošnjami,
v prostorih dreves,
ki smo jih od prednjih rodov pridobili nazaj.

V tišini mesečine veter,
kot nemoteč vrvež - piha počasi,
in s seboj prinaša vonj vrtnic.

Če nocoj zazebe - ne bo nihče zaspal od odvečne sramežljivosti, prekomernih dotikov in požirkov vode,
na njivi,
kjer ležijo kope

pšenice,

poganjki maha
in ostala semena.

Jernej Jager