potrebujem spremembo, Sofija
umaknila bom pramen las s čela pa bo
misliš, da bo, Giselle, ne vem
vedno moraš paziti na svoje besede, na njihov ton, na vse
celo na to, v kakšen darilni papir jih oviješ
da je čimbolj mehko
da so očitki, ki prifrčijo nazaj
vsaj odtenek vseh tistih barv, v katere ovijaš svoj jaz
in veš, da pogovori nikoli ne padejo na plodna tla
takšne vrste gnojila še ni
vem, Sofija, gnojila za moje besede še ni
ko bi le imela snežno kroglo, v katero bi se skrila
ti bi jo stresla, Sofija, in sneg bi me prekril
snežinke bi padale in padale
in me spreminjale v sneženega moža ali snežno vilo, v nekaj mrzlega
poiščiva snežno kroglo, Sofija, da ne omagam v prepad
zopet ne morem zaspati
še v moje sanje vdira kletka
in ko končno zatisnem oči
me predrami rohnenje glasu
izpija moj življenjski sok
živci so napeti
zrak je zadušljiv
in senca na licih narašča
se prelije čez obraz in izhlapi
odkar je utonil medvedek Bacek je z menoj včasih hudo
ne maram se in jezijo se name
gospodu Eliotu se ob zmerljivkah kar ježijo lasje
poglej se, kakšna si, koza neumna
manj kot nič, in vedno počenjaš najbolj bedaste stvari
že dolgo v skodelici za kavo ni več toplo
in moje srce poka ob ločitvi od sanj tako malo je resničnosti v meni
le kapljice premorem iztisniti iz sebe, ko se skorja ohlaja
hribi se nižajo, izriše se nedosegljiva obala
sonce komaj še žarke oddaja
vonjam smrt, Sofija, treba bo umreti
prihaja, ne poznam njenega imena
vem le, da vame črna semena zasaja

sheeba