V zadnji žarek dneva zazveni kovano jeklo.

      Ostri rezi čez prisojno reber bilk obilja.

                 V travnih breznih obračajo se tla.

     Seneni veter boža senožeti z blagimi očmi neba.

             Darov zemlje vlakna, sušena v svislih.

             Pokošenih trav šepet sena skrivnosti.

               Koščevo oko ožema svetlo daljo.

            Izteka mana iz dreves na dlan poletja.

                      Žar ugaša na obzorju.

                      Soj kresnic v siju lune.

                  Preko svoda lega rosna tema,

                 ogrne košenico, osamelo ovco.

                    Poleže sonce med polegle. 

                            Košnja mraka.

poet