Devetdeseta.

Država v tranziciji, očetje v stečaju, matere 

na pomirjevalih.

Po blokih je smrdelo po cigaretih, po

prežganem olju, po porazih, ki so jih odrasli

imenovali življenje.

Filip je imel devet, mogoče deset let.

Preveč občutljiv za ta svet. Preveč pameten.

Tak otrok, ki sliši pokanje v ljudeh, še 

preden se zlomijo.

Na steni njegove sobe je visela polovica

Nemčije.

BRAVO.

Svetleč papir, nedosegljivi nasmehi, 

plastični bogovi, svetovni red za otroke 

iz razpadlih družin.

Filip je hotel Nirvano.

Hotel je Kurta Cobaina, mastne lase, krik,

nekaj, kar bi opravičilo bolečino.

Dobil je Caught in the Act.

Nek boy band za mokre sanje trinajstletnic.

Pet naparfumiranih pizdunov z zobmi 

belimi kot laž.

Nekaj je počilo.

V njem.

Plakat je raztrgal. Ne na pol.

Na atome.

Kot bi hotel raztrgati ves ta retardirani svet.

Takrat ga je videl oče.

Emocionalni invalid.

Moški, ki ga je tranzicija kastrirala, preden 

je sam opazil, da krvavi.

V glavi mu je zavrelo.

Visoka frekvenca.

Tista, ki jo slišiš tik pred tem, ko narediš

največjo neumnost svojega življenja.

Prvi udarec.

Drugi.

Tretji.

Otrokova glava je odskočila, kot slabo privit

del pohištva.

Potem tema.

Filip je ugasnil.

Kot televizor, ko zmanjka elektrike.

In za minuto ali dve je bil v stanovanju 

samo še en človek.

Oče.

In njegova groza.

Njegovo pravo ime.

Njegov obraz brez izgovorov.

.

Ko je Filip odprl oči, je bil v postelji.

Ob njem je sedel ta isti človek.

Jokal je.

Smrkal.

Se tresel.

Kot največja žrtev v sobi.

Filip je priprl oči in poslušal.

Če bo s tabo kaj narobe...

se bom obesil.

Če boš umrl...

se bom ubil.

In tako je otrok, ki je dobil pesti v glavo, 

tolažil človeka, ki mu jih je dal.

To je najumazanejši trik družine.

Ne udarci.

Ne kri.

Ne strah.

Ampak trenutek, ko se ti nasilnež zasmili.

Ko začneš nositi njegovo krivdo.

Ko otrok odpusti, ker odrasel nima jajc, 

da bi si odpustil sam.

To je bila prava tranzicija.

Ne država.

Ne ekonomija.

Ne privatizacija.

Prenos sranja iz ene generacije v drugo.

In Filip je tisto noč prvič postal starejši od

svojega očeta.

Taras Miller