V meni se odpira tih prostor,

kjer se svetloba ustavi na robu spomina.

Tam visi nejasna podoba,

ki čaka, da se iz obrisa

preoblikuje v nekaj resničnega.

Okoli obrisa krožijo bitja,

ki nimajo ne oči ne imen.

Njihovi gibi so kot valovi,

ki se vračajo k obali,

čeprav je tam samo kamen.

Nad njimi se dvigajo prošnje,

ne iz teme, temveč iz svetlikanja,

kot bi jih nosil veter,

ki je pravkar oplazil

hladno površino kovinske posode

na moji kuhinjski mizi.

V daljavi ženske starodavnih rodov

ustvarjajo toplino sreče,    

ki preseva skozi čas.

Njihove skrivnosti so labirinti,

življenja iz preteklosti v sedanjost.

Njihove zgodbe se ne dvigujejo v noč.

temveč v jutranjo meglico,

kjer se svetloba lomi

skozi razbito steklo.

Nekateri utrinki so ostri,

drugi komaj vidni.

V meni je prostor,

ki ga ne zapolni nobeden zvok.

Dlani, ki še čakajo,

da objamejo golo kožo telesa,

kot da bi se želele spomniti

na nekaj, kar je ostalo na dnu nekega jutra.

In nihče ne bo vedel,

da je globoko v mojem srcu greh.

Žiga Lev