Lahko si

iz podsaharske Afrike,

plemena v državi

s šestimi barvami na zastavi.

​

Vsak drugi dan

bosa, zgoraj brez

v slamnatem krilu

hodiš sedem kilometrov

po vodo.

Naličena z belimi črtami

čez obraz,

na katerem se parijo muhe,

se ne meniš več za slone

in geparde,

ki čakajo,

da ti iz košare padejo

mrtve pegatke.

Zvečer ob ognju z družino

s plesom moliš k bogu,

ki ima na telesu hijene

glavo jastreba.

Za dež in plodnost.

Največja razlika med

"našim" in tvojim pa je,

da tvoj včasih

dejansko odgovori.

Zvečer utrujena

ob strašljivih zvokih divjine

gledaš v zvezde.

Slišiš pa le radovednost,

ki te sprašuje,

kdo vse še vidi te

iste svetle pike

onkraj savane.

​

Lahko si iz

predmestja Kyota,

kjer vsak dan po deset ur

delaš v tovarni kimon.

Živiš sama z mačko

v zakajeni garsonjeri

in od družine ti je poleg

nerazrešenih čustev

zaradi tvoje davne

odvisnosti s heroinom,

ostala le katana,

ki ti jo je zapustil dedek.

On te je razumel.

Vedno je govoril,

da je trezno življenje

dolgočasno in predolgo.

Ritualno srkaš sake,

ki je postal tvoj edini

protistrup za zblaznelost

ob poslušanju

ameriških jazz vinilk,

da ne bi preveč razmišljala

o prodaji katane

za polletno premirje

z najemnino.

Raje to kot mačko.

Pred spanjem

si obljubiš,

to kar si že leta,

da lahko zaspiš.

Jutri boš lovila

svoje sanje

v deželah,

kjer sonce tudi zahaja.

​

Lahko si se

ravnokar vrnila v iglu.

Na laksu imaš tri ribe

in okoli sebe ves led,

ki si ga lahko zamisliš.

Ena zate, ostali za tvoja

aljaška malamuta,

ki sta te vlekla do

skrivne luknje

za ribičijo.

Za zabavo igraš flavto

in pleteš rokavice za

svojo nečakinjo.

Iz steklenic

ustvarjaš mozaike.

Kmalu bo večer,

ko bo šaman na onostranstvo

poklical tvojega moža,

da mu poveš,

da ga pogrešaš,

ampak da si v redu,

ker te je vsega naučil.

Naslednjega človeka

boš videla šele čez

štiri dni na tržnici,

ko boš kupovala

nov nož za 

odiranje tjulnov.

Preden zatisneš oči,

nikoli ne pomisliš,

kako hladen je svet.

​

Lahko si bila stara

dvaindvajset let,

ko si se s sestrinega rojstnega dne,

sama pijana vračala domov,

ker nisi hotela ostalim

prekiniti zabave.

Nekaj metrov pred domom

so te napadli trije tujci

izven meja

običajev in kulture,

kjer imajo njihove

ženske pravico zgolj

za molitev in rojevanje.

Tekla si kot gepard,

praskala kot jastreb,

se večkrat izmuznila

kot riba,

mahala z rokami

kot bi držala katano,

rotila vse bogove,

šamane in pse 

za pomoč.

Pogum ne 

poplača vedno.

Posiljena kot

bi ne imela

želja.

Mrtva kot

lažne sanje

ob zori.

​

Ne verjamem v bogove.

Astrologijo.

Šamane in heroin.

Usodo.

Pravico.

Sanje.

Vase.

 

In sorodne duše.

 

Verjamem pa 

v najino ležanje 

na kavču v stilu

alpskih goved.

In prepiranje,

kdo gre po čips.

 

 

 

 

Črni Kos