Lahkotna
Misel polzi mi kot nit sviloprejke,
vsa se zabubim v svetlečo kopreno;
misel potuje po celem telesu -
skladno, ljubeče, lahkotno, prijetno ...
Ko človek že misli, da vse je prehodil,
vesolje postavi poslednjo uganko:
“Poglej in povej o svojih ljubeznih!”
Têžko vprašanje, têžek premislek ...
Čas in dajanje za cilje visoke
gotovo je tisto, kar najprej pomislim;
se sliši starinsko – a je resnično!
Brez tega sožitje težko se doseže.
In vendar si ti, moja misel jutranja,
zvečer pa svetilničar (kot v Malem princu);
vneto prižigaš mi iskre veselja ...
Ponoči si ti, podnevi je sonce!
Res, vsi si želimo, da bi se teža vsega kdaj pa kdaj razblinila in bi bile dovolj sanje in sonce ... čestitke,
lp, Ana
.jpg "Nada")
To si želim tudi jaz, a časi postajajo tako čudni ...
Komentiranje je zaprto!
