Nekoč sem te ljubil,

oj, rdeče gričevnata Istra,

v tihoto jesenskih večerov ovita,

v barvah tonečega sonca prekrita

bila si mi vse. Še pomni te moje srce;

slemena škrlatno rdečega ruja,

šumečega v vetru dišečih poljan - 

s pogledom v toplih nočeh bi zaman

iskal nepopolnosti tvoje lepote,

še v temi si polna krasote,

oj Istra, ljubezen mladostnih si dni!

A hitro minila je tista jesen

in ti si zavila se v zimske oblake,

z vetrovi in mrazom si moje korake

poslala na druge poti.

Od tákrat že mnogokrat topla pomlad

ogrela spet tvoje je lice,

med skrite, samotne stezice

sta príšli  poletje in zlata jesen

in ruj se je s plaščem škrlatnim odel

znova in spet. Že mnogo let.

Le jaz sem še vedno v zimi ujet.

Pa vendar prav nič ne zamerim ti, Istra,

da tákrat si me odslovila

in mlado srce si pustila,

da zgolj od spomina živi. Saj nisi ti kriva;

izgleda pač, to mi je usoda,

da tvoja bo jasna podoba

me spremljala vse do poslednje noči.

Prav! Naj se zgodi.

Svetlejšega nimam spomina

kot nate in tisto jesen,

na hojo čez tvoje livade,

na širne cvetlične poljane,

tvoj veter v mojih laseh!

Oh, Istra, in smeh,

ki spremljal je tiste večere,

še danes ga čujem jasnó,

kot čutil bi nežno rokó,

ko v tvojih sem dolih posedal,

ko tvojo lepoto sem gledal

in čakal, da tvoje bo sonce zašlo

pod tiho jesensko nebo.

Bila je ljubezen to prava,

ljubezen iskrena in mlada ...

Oj Istra, ostani mi zdrava!

Tomaž Berginc