Vse rane,

ki nas neopazno krvavijo,

ko odletijo čebele

čez plešaste glave

v širne pušče,

in ponirkom odpadejo peresa

kot modrina oči

vihrave gospe,

se zatišje prelomi

v žarišče dušenja.

Stekleni zvon

odmeva brezbrižnost

hitrih prstov v coni udobja.

Tam nekje,

na rajskih otokih,

daleč od svetilnikov in kač,

v diktaturi optimizma

strežem žlahtne shranke:

podobe brez celofana,

besede brez rokavic.

Za vse rane,

ki neopazno krvavijo tam,

kjer se dotik umakne

in glas utihne.

fionapanmor