Ura je okoli enih ponoči. Berem kratke zgodbe, mislim, da je Nabokov. Na moji desni so rumeno sivi kvadratki kavča, na moji levi neustrašni jazbečar. Sem in tja rahlo posmrči in zacmoka, včasih se celo čisto malo premakne. Spi ko klada. Skozi priprto okno prihaja prijetno topla noč. Na hodniku se prižiga luč. V sosednjem apartmaju nekdo na ves glas smrči. Noč kot vsaka druga. Okoli pol dveh se zbudijo muhice in vešče. Različnih velikosti in oblik. Letajo, kot bi jim kdo plačal za zamah s krilci. Kakih deset minut, čeprav se mi je zdelo, da je cela ura, norijo po stanovanjcu, gor, dol, levo desno, pikirajo, se dvigujejo. Jazbečarju se utrga in doživi vsaj tri živčne zlome, ko jih neuspešno preganja. Potem obupajo. Muhe, vešče in jazbečar. Jaz si za trenutek oddahnem. Ozrem se naokoli. Nad oknom počiva metulj smrtoglavec.

*

Ogledam si ga. Ždi tam, ne gre nikamor. Gleda me. Ždim tam, ne grem nikamor. Zaprem oči in upam, da bo izginil. Znajdem se v vrtincu, sredi njega. Okoli mene se vrtinči pesek, listi, koščki papirja. Zdi se mi, da bi moralo vršati, bučati, a vlada dušeča tišina. Mimo mene se počasi premikajo drevesa. Zdijo se mi enaka, tiha, vrtinčijo se. Klopce, svetilke. Tihe, vrtinčijo se. Sprehajalci, otroci, psi. Tihi, vrtinčijo se. V daljavi mi pomežikne metulj smrtoglavec. Objame me vreščeča, mirujoča tema.

nezavilhelm