Vse, kar je v najinem svetu, je ozko.
Ležišče, besede in čas.
Skozi priprta vrata se splaziva vsak iz svojega zavetja.
Ti pokončen,
s soncem med lasmi,
z rameni, ki bi me nesle preko rek,
ob katerih brv še ni pognala.
Jaz drobna, deklica in starka,
z obrazom, ki proseva misli,
z mislimi, ki prosevajo samoto,
s solzami, ki tečejo,
ko ti tečeš skozi mene.
Lahko me odložiš v strugo.
Lahko postaneš mah in me obraseš.
Lahko ostaneš čisto tiho v moji dlani.
Oddaljen in ljubljen in moj in svoj.
Sjajan uradak i veoma vrijedan pažnje.
Čestitke s moje strane, Polona...
mp
Hvala, Mirko. Lep dan ti želim!
Polona
,,, kolaž ozkih prehodov, ki nas povabijo v razgibano pokrajino dopuščajoče dvojine ,,,
Hrepenenje, ki se razrašča v upanju, da se preplete. Čestitke!
Milan Ž. - Jošt Š.
Komentiranje je zaprto!
