
Jutri je velik dan,
sedaj bom že velik fant.
Ne bom se več bal
strahov, ki so v omarah,
pajkov, ki so pod posteljo.
Ne bom več jokal
za vsako stvar.
Jutri bom star 6 let,
to je že taaaako veliko,
kot cel svet!
Mama pravi, da lahko pogledam
v škatlo pod posteljo,
ampak te se pa bojim.
Lahko bi notri bil
kakšen nevaren brlog zverin.
Kaj pa vem, kaj pa vem ...
Te škatle se pa bojim.
Ne vem, kaj sploh dela tam,
in tako čudno in sladko diši,
da me kar v trebuhu zvija
in da se mi sploh sline cedijo.
Počasi dvignem pokrov škatle,
srce mi bije bum, bum, bum,
potem pa vidim:
nobenega zmaja,
nobenega volka,
nobenega strašnega šuma.
Le torta iz čokolade,
čisto prava rojstnodnevna reč,
s številko 6 in lepim napisom:
»Ne boj se nikoli,
rada te imava vsak dan.«
Zelo dobro razprt otroški svet. Zato je zadnja kitica je povsem odveč in nadvse moteča, saj v ta otroški svet posega pravzaprav z nekakšno "odraslo" razlago, ki jo otroci pravzaprav niti ne želijo poslušati.
Milan Ž. - Jošt Š.
no, ja, ampak glede na to, da je že uredniško pregledano, kljub komentarju, ne morem ničesar več urediti.
Le popravi - ne moreš popravljati, če je že podčrtana
Tudi uredniško pregledane pesmi lahko avtor popravlja, saj je pesem njegovo avtorsko delo. Res pa je, da naj bi podčrtana pesem ostala taka, kot je bila ob podčrtanju.
Milan Ž. - Jošt Š.
Ko sami delamo korake odraščanja. Čestitke!
Milan Ž. - Jošt Š.
Komentiranje je zaprto!