Razkoračim, odročim

pred zeleno steno

oči odprte, ušesa prišiljena

koža naježena, jezik iztegnjen

v varnostni razdalji

smrt na vajetih logaritmov

preveč noro za resničnost

za deželo boga

in črnega humorja

v vseh jezikih človeštva

v volčjih nočeh

me daje kvantno pomlajevanje

in alkimija bolečine brez nadzora

se igra s svojo žalostjo:

privabi jo, nato odrine,

šavsne po njej, pa jo izpusti

dokler ne presahnejo vse solze

v pepel, odvržen iz objema obupa

s čolnov vztrajno odlaga

japonski teater senc

kot tista ujeta ptica oponašalka

na vrtiljaku zapravljenih priložnosti

zelena stena

pa zopet na voljo

za najino sveto opravilo

fionapanmor