Dobili so se stari frendi;

bilo prijetno je, zabavno.

Dolgo so se pogovarjali, tračali,

potem pa treba je bilo domov – vsak k sebi.

Ob slovesu ji kolega prav veselo reče:

“Adijo in ne jokaj!”

Bila  zmedèna je, užaloščena.

Kaj le pomeni klic »ne jokaj«??

Ne jokaj, ker se gube kažejo na licih?

Ne jokaj, ker telo ni več tako postavno?

Ne jokaj, ker v življenju ne zmaguje?

Ne jokaj, ker po štirih desetletjih

človek mora  vedeti, kje je, kako naprej!

Ona pa je izgubljena in zmedena ...

Kljuje, kljuje v njej ta klic »ne jokaj«!

On pa misli nánjo in si žvižga:

“Oh, le kdaj jo bom spet videl,

noríco to, ki mora nehati jokàti

za vsem, kar so ji moški ukradli.

In lepa je, ker se pusti okrasti!

Nada