šal iz domače volne greje in čaka, kot da spi
a ne spi, z enim očesom buden išče, da se pojaviš ti
okrog mojega vratu se še tesneje ovije, opleta z lasmi
in se odloča, kam naj se skrije, morda k snežnim vilam
a kaj, ko ravno danes jih ni

skozi grajsko kapelo se na dvorišče barva pretaka in čaka, kot da spi
a ne spi, z mehkim čopičem igrivo slika najino pesem, v žilah želja brsti
prelije se modra, skeleč je moj korak
še popek trobentice začuti, kako osamljen je zimski zrak

le pridi, sprehodiva se v stebrišču kamnitih dreves
zaželiva si moliti, ko sonce zahaja med rjuhe nebes
v najinem svetišču medenjake med jelke skrijeva
kam daleč izzveniva, se v grajsko modrino razlijeva

dotaknem se leska v tvojih očeh
glej, smejijo se, pravim in pobožam te po srebrnih laseh
meglica se iz korenin gradu rojeva, udomači se v grajskih kosteh
zopet zardijo tvoja lica, žalost pokopljeva v blatnih poteh

ovijem te v dlan, nestrpne so smreke
ne bodi žalosten, zašepetam, veselje polagam na tvoje veke
želim si k tebi, skozi sneg in bodeče brinje
briga me, kaj pravi svet, že slišiš moje stopinje

sheeba