
v pritajenem
zibanju svetlobe
se razpira
neimenovani odsev
kot da se
v globini
nevidnega
premakne
komaj slišna
senca
in v tistem
breztežnem
trenutku
ko se ničesar
ne da dotakniti
vse zatrepeta
ostane
le droben
odmev
ki se vrača
v svojo
lastno
tišino
Odjekuju i zapljuskuju nas prostor i vrijeme... trenutkom odlomljenim i snažno urezanim u čula.
lpm
Dotiki te pesmi so prepričljivi.
Opozoril bi le na:
trenutku
ko se nič
ne da dotakniti
Sicer bi pesem lahko govorila o nič-u, vendar je to zelo, zelo togo.
Predlagam: ničesar. Tako pesem dojemam jaz.
Milan Ž. - Jošt Š.
Milan, strinjam se s teboj, da je beseda nič, zelo toga, ki pa je nepremišljeno oziroma podzavestno zapisana bolj iz (po)govorne navade, kot pa iz knjižnega pravopisa. Popravljeno v " ničesar".
Lep pozdrav. Ramiz
Komentiranje je zaprto!