Vrneva se k nizki stavbi.
Ni čudno, da sva jo zgrešila -
včasih je bila železniška postaja.

Čakalnica ni podobna čakalnici.
Nekateri gredo naravnost.
Tisti, ki gredo levo,
prihajajo z obližem.

Poseg
v lokalni anesteziji.
Na nosu.

Izpolnim vprašalnik.
                Prva vrata levo.
To sem že vedela.
Stojim, ker ne vem,
ali naj se usedem na tisti
čisto bel stol
brez naslonjala
in sedalom, ki gre v konus.
Kako se sedi na njemu?
Ne upam si preizkusiti.

Ko pride sestra
ustrelim z vprašanji.
Mudi se ji.
            Vse vam bom potem razložila.

V stopi kirurg.
            Kaj imava?
            To na nosu?

Dve inekciji.
Hitro primeta.
                Kdaj so vam nazadnje zamrznili?
                Kam hodite?
                Kako ste izvedeli za nas?
Za poseg v novomeški bolnici bi čakala
več kot dve leti!
Pravijo, da se pogosto razvijejo rakave spremembe.
                To ne izgleda tako, bomo dali na analizo.
                 Sem pa videl gospo,
                 ki je ostala brez kosti.

                 Pripravite štiri -
                 vsaj štiri centimetre.
                 To je pa na meji!
                 Zmanjkuje mi kože,
                 bom nosnico potegnil navzgor.
                 Dovolj bo.

                Ste iz Bele krajine?

                Poznam enega iz Hrasta,
                 samo on je z "e".

Pečavar in Pečaver.

Kot se je zapisalo uradnici.
                Tudi pri nas je bilo tako.

Tišina.
Odšel je; brez pozdrava.
Sestra me briše,
po obrazu, laseh, ušesu.
                    Zaprite desno oko!
Dviguje mi veko,

odprem oko.
                   Sem vam rekla,
                  da imejte zaprte oči!

Koliko časa bom imela šive?
                  Vse vam bo pisalo.

Začudenje v čakalnici je zgovorno.
Pogled v ogledalo mi je tuj.
Nos oblepljen z obliži.
Na debelo!

Ko greš ti po avto,
ogledujem stavbo.
Kaj imata skupnega železniška postaja
in zdravstveni dom?

Občasno mi pritečejo solze.

nada pecavar