Zunaj na terasi
vsak večer sedim.
Mislim prav počasi
in v noč strmim.

Včasih objokujem
čase, ki jih ni.
Včasih se sprašujem,
kje sedaj si ti.

Danes pa le sanjam,
da je kot nekoč,
v mislih te ohranjam,
tudi ko je noč.

Zunaj na terasi
sama v nič strmim.
Sem edina v vasi,
ki nocoj ne spim.

Katarina Ambrož