Sodelavec Branko

iz kliničnega centra

nikoli ne zamudi

in se vedno

odštemplja zadnji.

V garderobi 

sleče eno od svojih

karirasto modrih srajc,

tistih, ki jih prodajajo 

v paketu po pet,

da le za sekundo ujameš

njegov križec, 

ki binglja z vratu.

Hitro skoči v uniformo,

kot da ta pripada superheroju.

Skromno zdravo malico,

jogurt, avokado ali 

file skuše prinese

od doma.

Ne zapravlja v menzi

za pohan sir.

Vsakega desetega 

v mesecu, 

ko ostali jamramo

nad številkami,

ki se na plačilni listi

rogajo našemu trudu,

ponavlja vedno isto.

Nekateri ne dobijo niti

polovice tega.

Vskoči med vikendi,

če kdo zaradi mačka

v soboto zjutraj javi bolniško

in poletni dopust

vedno označi zadnji.

Svoja sinova vozi 

na nogomet,

zvečer pa tekem ne gleda,

ker hodi zgodaj spat.

Če stavimo med sabo,

pripomne, da šport

ni ustvarjen za to.

Na sestankih 

edini dvigne roko,

ko šefica vpraša,

kdo bo uvajal 

novega zaposlenega.

Čeprav poznamo odgovor,

ga vsak petek

po izmeni

povabimo na pivo.

Moram domov kuhat.

Postimo, 

delam lososa

s šparglji.

Posmehujemo se

in zbijamo šale na 

njegov škrt račun,

ali pa da ga žena

drži za jajca

in ga ima za svoj

Brankomat.

Vsako obletnico 

prav njej

podari drag nakit

in jo pelje na

vikend paket 

preko sindikata.

Medicinska sestra oddelka,

kjer Branko preživi 

največ nadur,

je danes 

v službo prišla

v modri karirasti srajci.

Črni Kos