Njen dom je veder, poln rož in pisanih vaz.
Kavo postreže v belih skodelicah z zlatim robom.
Samo enkrat je moški brcal v predalnik trebušaste oblike,
v katerem je zbirka starih razglednic in šivalni pribor.
Nismo vedeli, ali naj pokličemo policijo
ali nadaljujemo s pripravo večerje.
Nismo vedeli, kako se spodobi to vprašati.
Stali smo na balkonu z roko na ustih
in širokimi očmi.
Na zahodu je sonce ožarjalo gričevje.
Jasno je bilo,
da bodo stanovanja tudi ponoči vroča in lepljiva.
Potem se je nekdo spomnil pravih besed:
Gospa, naj koga pokličemo? Potrebujete pomoč?
Nekateri od nas so z roko segli proti žepu.
"Ne, ne, moj Bog, kakšna sramota,"
je gospa obupano zajokala z balkona.
Saj bo nehal. Vse bo v redu.
In počakali smo, da je bilo res tako.

Polona Campolunghi Pegan