Z vsakim temnejšim

odtenkom podočnjakov

so mi všeč dolgi počasni filmi,

v katerih se nič ne dogaja.

​Po možnosti v jeziku,

ki ga ne prepoznam.

Latvijščina, gruzijščina,

islandščina, praviščina.

In v njih

zelo malo govorijo.

​

Filmi,

kjer moški igralec

ni izklesan kot superheroj,

ampak je dejansko

podoben človeku.

Takemu, ki je mlad

pokopal mamo.

Takemu, ki ni znal biti oče.

Takemu, ki v predalu nima kravat.

Takemu, pri katerem

čutiš obžalovanje,

ker ne more rešiti sveta,

čeprav govori 

o stenah svoje

otroške sobe.

​

In kjer igralka

nima telesa z naslovnice

Playboya in nasmeha

iz panoja za zobno pasto.

Taka, ki ima razmak med zobmi.

Taka, ki ne more imeti otrok.

Taka, ki v omari nima rdeče obleke.

Taka, ki bi jo rad objel,

ko joče,

ker se zaveda,

da ne more rešiti njega,

čeprav gleda 

v vazo polno sončnic.

​

Rad imam neskončne kadre,

ki testirajo moje potrpljenje.

Kjer dve minuti teče

voda iz pipe v lonec,

v katerem se bo kuhal krompir.

Namesto avtomobilov,

ki pristajajo na strehah.

​

Rad imam premike, 

ki se vlečejo kot reklame,

pri katerih režiser ni razmišljal,

kako bi zaslušil

z drugim delom.

Lena hoja psa po lužah

ob spremljavi klasike.

​

Večina bi jih

zamenjalo program

že po uvodni špici.

Čuden sem, 

saj vedno pogledam

do konca,

ne glede na budilko,

ki napeta preži

na zgodnji strel.

​Čakam, da se 

skuha krompir.

Čakam, da pes

dvigne ušesa.

Čakam na sceno,

na stavek, 

na zasuk,

da bi ta hiter,

prekratek film,

končno dobil

smisel.

Črni Kos