Če so me uspeli v temo potisniti,
potem jim je uspelo mojo usodo zatreti.
Tudi če zakričim na ves glas,
moj krik ostaja neslišan,
kakor sem nevidna jaz.

Po štiridesetem letu me več ni,
moje življenje le še v senci živi.
Moj glas je utihnil že davno,
ostala sem orodje v rokah ljudi,
ki jim za ženske mar ni.

Pa vendar, kakor koli obrneš,
brez nas tudi moških ni.
Kako je mogoče,
da se še vedno bojimo spregovoriti,
zahtevati nekaj tako preprostega:

da smo slišane.

Da nismo zgolj matere,
žene, hčere in opora drugim.
Da smo ljudje.

Da naš glas ni šepet v temi,
temveč beseda,
ki jo svet končno sliši.

Tomaž Jevšenak