Deželo draga, tebi nikjєr ni lepote jednake!
Razjasnil je vєtyr nebө, pregnavši tymne oblake!
Visoko gorөvje se sөnči pod nebєsno modrino,
ko ponosno kraljuje nad mojo preljubo dolino.
In obstaja li kraj, še slikovitejši — pak naj bөde!

Ob koncu dnєva se zaspano sөnce k'počitku vyrne;
a čas ne zastane, le peščєna ura se obyrne.
Skrivnөstna nөč je, ki v'svөj vlastni plašč vso stvarnost ovija.
Gladina vodnih zyrcal je, ki svetlobo zvєzd odbija.
Osamljeni vөlk je, ki na skali otөžno zavija.

Lebdim nad povyršjem. Je tө resničnost? Morda li sanje?
Odprө se mi vєke, um izbistri; ne mөrym več spati.
Styrmim skөzi okno, odtєnke jutra moč je zaznati.
Zasneženi vyrhovi počasi lєzejo iz mraka;
in tu stojim jaz — podvigov željan ter gorskega zraka!

Ljubєzni moja mila, odhajam, vendar ne za dөlgo.
Premagovat grєm styrmine, za sebөj puščat pečine.
Saj vєš, da mi ne uspe prezrєti njihovega klica.
Na pragu sva se poslovila, drug druzega objєmši
okөli ramєn in nєžno poljubivši se na lica.

Popeljala me je styzda od domačega ognjišča
do melišča. Polagoma se je dvigala in vila;
ko je, kakor bi bil trenil, svөj značaj izpremenila.
Bila je vedra, sydaj je strөga — šale ne dopušča.
Človєku služi, a najmanjših napak mu ne odpušča.

Naj me vөdi pөt po rөbu brezdna, omahnil ne bөdym!
Osredotөčenih misli in tvyrdne vөlje se vzpєnjam.
Nazaj se ne oziram, smeri prөti nєbu ubiram.
Opraskana dlan je, ki zdaj še zadnji klin v'vyrsti stisne!
Katєri smөtyr s'trudom osvojiš, ta se v'dušo vtisne!

Z'visocega vyrha, obsijanega s'pyrvimi žarki,
občudoval sym razgled na prebudivšo se naravo;
ponөvno ozelenivšo s'prihodom tople pomladi.
Zasanjano so moje oči sledile letu ptice,
da je njєno obličje izbledєlo v'sinji daljavi.

Vid Lavrin