V sinjem oceanu, kjer se modro nebo zrcali,
morski pes Francisco plava proti obali.
Tam ga čaka bel pesek, svetel kakor svila,
ki ga je koralna združba zanj k obali nosila.

Odprl je usta in skozi zobe
izpustil je nekaj, kar bi lahko bila
arija ali morska operna predstava.

Arija je plula čez školjčne dvorane,
med morske zvezde in pisane korale.
Ribe so obstale, da bi poslušale glas,
ki je valoval počasi kot morski čas.
Francisco se je priklonil globini modrih voda,
in ocean mu vrnil je odmev izpod neba.

A gledalci na obali so od groze le kričali,
ker kot glasbeni amaterji in nepoznavalci
niso prepoznali, kaj umetnost v oceanu skriva
ter kako je glasba na valovih lahko igriva.
Francisco zato ni bil čisto prepričan:
mogoče je bil to le neki novi aplavz.

Zaprl je gobec in skril svoje čudovite zobe
se priklonil globoko in zavil pod valove
tam se je pridružil svojemu občinstvu,
ki mu je ploskalo in mu vzklikalo.
Mama in oče sta bila ponosna na sina
saj sta vedela, da je pred njim
še lepa pevska zgodovina.

Tomaž Jevšenak