Zakaj se vračaš v moje sanje,
ko jaz si tega ne želim?
Na poti koplješ mi kotanje,
da padem spet, ko stran bežim.

Zakaj budi me misel nate,
čeprav odšel si in molčiš?
Zakaj plašé me divje jate,
medtem ko ti nekje le spiš?

Zakaj bolijo ta vprašanja,
kot da prebadal bi me meč?
Pogrezam v blato se čakanja;
ne zmorem več, ne morem več.

A nekaj tiho me spodbuja,
da stopim le korak naprej.
To milost je; iz sanj me zbuja,
nakaže vrata preko mej.

Katarina Ambrož