Slovo
Ostaja uokvirjena slika in spomin na otroštvo,
tako polno skrbi in sanj,
da sem si želela hitro zrasti.
In sedaj ne vem, kam se tako velika dati.
Izbire, izbire.
Nič nimam, ker veliko dam.
Vse nepotrebno imam, ker veliko nosim.
Stara šara.
Neizprosni impulz teče po hrbtu, da se zravnam.
Vpijem, bedim in prepozno stegnem roko za teboj.
Ne odhajaj!
Želim si biti majhna.
Biti tisto temnolaso dekle s povzdignjeno desno obvrjo,
ki je sanjalo, kar sem tiste noči zakopala.
Zdaj si mažem nohte z zemljo in črnim svojo lepo obleko.
Uležem se na prst, kjer me trese vlaga.
Skušam ga zadžati.
A sen je že odšel.
Svi snovi polako odlaze. Meni se veoma dopada kako je to poetski rečeno.
Pozdrav!
Pozdravljen, Mirko,
hvala za lepe besede. Pri meni se sanje ciklično vračajo, le če niso udejanjene, in so zame pomemben del vsakdana. :)
Lep dan želim,
Tina
Tudi mene se je pesem dotaknila, nekoliko me zmotijo le iskrice v očeh - bi lahko to povedala manj klišejsko?
lp, Ana
Čau, Ana,
nekako sem se temu izognila.
Lep pozdrav,
Tina
Veliko boljše, morda še tukaj malce nejasno:
In sedaj ne vem, kam se tako veliko dati. tako velika?
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
