Nekateri ljudje pridejo v naše življenje glasno.

Ti nisi.

Prišla si skoraj neopazno,
kot stavek,
ki ga najprej preskočiš —
potem pa ugotoviš,
da nosi celotno zgodbo.

Dolgo nisem razumela,
zakaj me tvoje besede tako zmotijo.
Zakaj ostanejo.
Zakaj jih slišim še ure kasneje,
med semaforji,
med drevesi,
med povsem navadnimi dnevi.

Morda zato,
ker nisi govorila meni,
ampak nečemu v meni,
kar je predolgo molčalo.

Nikoli nisva zares prestopili meje.
In mogoče je prav to
najbolj iskrena oblika bližine.

Nekateri odnosi ne potrebujejo dotika,
da pustijo sled.

Dovolj je,
da te nekdo vidi natančneje,
kot si pripravljena biti videna.

Takšni ljudje ne ostanejo vedno ob tebi.
Ostanejo pa v načinu,
kako od takrat naprej gledaš svet.

In mogoče je to vse,
kar sva si sploh morali dati.

Lucija Lotus Mlinarič