ne moreš me priklicati z imenom

ko skrite misli

predstavljajo resničnost

spomina na čas

nerazumljive odtujenosti

z zloveščo tišino

v razbiti svetlobi

utripajočega greha

z zabavnim nasmehom

sladkega vala ljubezni

dokler besede niso postale

nečisti izbruhi

za prebujanje nemira

od tistega trenutka

ki s sabo odnaša

vso

razlito toplino nežnega sočutja

s hipnotičnim učinkom

precej stare preteklosti

v zatemljeni plasti negotove resničnosti

in hiperlucidnega priznanja

da vsakič odvračaš

pozornost

od dvoumnosti

Žiga Lev