Dotikam se mamine kože,
obraz je kot zemljevid.
Ko se privijem k njej, vonjam
na obrazu čudovite rože.

Prehodila je veliko poti,
borila se je z zmaji med ljudmi.
Poti so na njenem obrazu
pustile veliko gubastih sledi.

Gube na obrazu jo naredijo
v mojih očeh neponovljivo.
Samo mojo. Z vsako gubo
v mojih očeh nekaj pridobi.

Rad bi znal brati ta zemljevid,
a njej se zdi, kot da ji sodim
za nekatere nedorečene stvari.

Ena od njenih gub
je tudi moja pot, se mi zdi,
zapisana med sledmi minulih dni.

Tomaž Jevšenak