Živela si
zlatordeči odsev sonca
razlit po zasanjanem nebu
v ozadju visokih nedosegljivih gora
zasneženi vrhovi breskončnosti
z ozkimi potmi resničnosti
vse potopljeno v dolino
ugaslega
tihega
večera
v soju nebeško ožarjene svetlobe
zapljusne v meni kot val naslade
med krčevitim rojstvom
in boječim umiranjem
ter vsega tistega
kar je vmes
pa je ostalo
neprepoznano
v besedah
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Elina
- 13. 12. 2009 ob 14:13
- Prebrano 813 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 455
- Število ocen: 16
