POD DOMAČO ČEŠNJO
Pod domačo češnjo
nemočen, strt sedi,
po njej iz dneva v dan
boleče hrepeni.
Vsa v cvetju, bela,
je češnja sredi trav,
a ona je ne vidi
iz nebeških več daljav.
Razmišlja o življenju
prepletenem z njo,
ki je imelo smisel,
da zdaj ni več tako.
Globoka je praznina
v njem zazevala ...
drug drugemu v oporo,
sta skoz' življenje šla.
Oh, saj se je zavedal,
da eden šel bo prej,
zdaj resnično je postalo,
bo zmogel sam, naprej?
(Zgodbe iz vsakdana.)
Draga tolminka, na nežen način si ujela bolečino izgube in moč spominov, ki ostajajo v srcu. Zelo lepa in čustvena pesem <3
LpD
.... kdo od naju ostal bo sam
en najbolj bolečih delov življenja
lpi
Komentiranje je zaprto!